Letošnje kmetijsko leto se je po besedah Andreja Hribarja s kmetije Žabje začelo kazati kot zelo zahtevno že spomladi. Že marca so kmetje ugotavljali, da bo padavin premalo za normalen pridelek, poznejše dogajanje pa je njihove strahove potrdilo. Na njegovi kmetiji je trenutna ocena precej skrb vzbujajoča. V primerjavi z običajnim letom so pridelali približno 60 odstotkov manj krme. Najhuje je trenutno pri koruzi, vendar težave niso omejene le nanjo. Velik izpad beležijo tudi na trajnih travnikih, kjer pridelujejo seno.

Pri drugi košnji skoraj ni bilo več trave

Že prva košnja je prinesla od 20 do 25 odstotkov manj trave kot običajno. Pri drugi košnji pa je bil položaj še bistveno slabši. »Pri otavi, ki smo jo kosili pred tremi tedni, je 85 do 90 odstotkov manj trave v primerjavi z normalnim letom. Pri trajnih travnikih računam na več kot 60 odstotkov, blizu 70 odstotkov izpada,« je Hribar povedal za Svet24.

Malenkost bolje je pri travi za silažo. Tam je izpad okoli 30-odstoten, vendar predvsem zato, ker so s košnjo začeli zelo zgodaj in tako poskušali rešiti vsaj del pridelka. Pri koruzi prostora za takšne rešitve praktično ni več.

Robert Balen / MPA

Kot kmet te logike ne razumem ravno dobro

Pomanjkanje krme se bo neposredno poznalo tudi pri živini. »Upamo, da bomo obdržali matično čredo, ker imamo še zaloge iz prejšnjih let. Imamo večje površine in zmeraj nam ostane nekaj krme, vseeno pa bomo morali zmanjšati čredo minimalno za 20 odstotkov,« pravi.

Pri tem pa ne gre le za težavo ene kmetije. Če bo podobno tudi drugod po Sloveniji, bo krme na trgu bistveno manj. Prav pri cenah vidi sogovornik enega največjih paradoksov letošnje situacije. »Najbolj je zanimivo to, da po medijih poslušam, kako bodo morale trgovine jeseni dvigniti cene hrane. Tukaj je velik paradoks, da imamo že zdaj trenutno 15 centov nižjo ceno za mleko v primerjavi z enim letom nazaj,« opozarja.

Še večji problem vidi pri govedu. Zaradi suše in pomanjkanja krme bodo številni kmetje prisiljeni prodajati živali, toda na trgu se lahko zaradi povečane ponudbe cena še zniža. »Zdaj, ko je taka suša, bomo prodajali naše krave oziroma pitano govedo po 30, 40 ali 50 odstotkov nižji ceni. Na drugi strani trgovine razlagajo, da bodo morale cene dvigniti. Kot kmet te logike ne razumem ravno dobro,« pravi.

Namakanje: »Vse je ena sama birokracija«

Od države sogovornik letos nima velikih finančnih pričakovanj. Bolj kot neposredne finančne pomoči pričakuje prilagoditev pravil, ki bi kmetom omogočila, da v trenutnih razmerah pridelajo vsaj nekaj dodatne krme, s katero bi preživeli čredo. Po njegovem bi bilo treba v izrednih vremenskih razmerah določene ukrepe prilagoditi tako, da bi kmetom omogočili čim bolj učinkovito izrabo vsake možnosti za pridelavo krme.

Ena od rešitev, o kateri kmetje govorijo že dlje časa, je namakanje. Toda sogovornik meni, da bi bilo treba pristop spremeniti. Namesto velikih in dolgotrajnih namakalnih projektov bi bilo po njegovem bolj smiselno pomagati posameznim kmetijam. Za območje štirih ali petih hektarjev bi bilo mogoče urediti vrtino, pri čemer bi država sofinancirala vrtanje, pristojno ministrstvo pa pospešilo postopke za pridobitev dovoljenj. Kmet bi nato sam poskrbel za namakalno opremo.

»Ti razni ogromni namakalni projekti se delajo že pet, deset, ponekod tudi 20 let, pa se zaenkrat še nikjer ne namaka. Vse je ena sama birokracija. Namaka se samo tam, kjer se kmet sam angažira in začne,« je kritičen.

Vprašanje obstoja kmetij

Napovedani dež lahko letošnjo sezono nekoliko omili, vendar nikakor ne bo mogel popraviti vsega. Pri koruzi je po njegovem že prepozno. Če pa bo dež prišel v zadostnih količinah, bi lahko kmetje po žitu posejali dosevke. »Pri koruzi ne moremo nič rešiti, tu se ne da nič pomagati. Če bo res deževalo, bomo lahko po žitu posejali dosevke in upajmo konec oktobra ali v začetku novembra pospravili neko količino trave, s katero bomo nakrmili živino,« pravi. Tudi tukaj pa naletijo na omejitve zaradi veljavnih ukrepov, ki določene posege oziroma pridelavo v posameznih obdobjih omejujejo.

Še bolj kot letošnje razmere ga skrbi možnost, da bi se podoben scenarij ponovil prihodnje leto. Kmetije, ki imajo še nekaj zalog iz preteklih let, lahko letošnjo sušo preživijo. Če pa bi sledila še ena podobna sezona, bi bile zaloge izčrpane. »Če se ponovi scenarij, kakršen je zdaj, lahko rečemo, da bo velika žalost. Nekateri zdaj še imamo zaloge, v primeru ponovitve take suše pa je vprašanje obstoja marsikatere kmetije,« opozarja.

Poseben problem je po njegovem tudi oskrba s krmo iz tujine. Slovenske ravninske kmetije so v preteklih letih viške prodajale hribovskim kmetijam. Letos tega viška skoraj ne bo. »Letos nihče ne bo prodal nič, ker še sami ne bomo imeli krme.«

Tudi uvoz ne bo preprosta rešitev, saj se s sušo spopadajo tudi drugod po Evropi. "Leta 2022 smo vozili krmo iz Avstrije in Hrvaške, od vsepovsod, letos pa, kolikor imam jaz podatke, bomo dobili zelo malo krme iz tujine, pa še cena je nenormalno visoka."

Robert Balen / MPA

Vse breme se je prevalilo na nas

O podnebnih spremembah sogovornik govori previdno, vendar meni, da je evropska politika v zadnjih desetletjih prevelik del bremena prenesla prav na kmete. »Evropska unija je zadnja leta oziroma desetletja dala preveč poudarka na ekološke in socialne stvari ter podnebne spremembe. Vse ali večino bremena je prevalila na nas kmete,« pravi. Ob tem opozarja, da imajo kmetijske površine in gozdovi tudi pomembno vlogo pri vezavi ogljikovega dioksida. »Kmetje v zrak spuščamo zelo malo ogljikovega dioksida, s tem, da imamo še gozdove, v katerih imamo ponor ogljikovega dioksida, poleg tega pri intenzivni košnji trava prav tako posrka vase ogljikov dioksid. Mi smo nevtralni oziroma samozadostni, vse breme pa se je prevalilo na nas,« je jezen Hribar.

Nato doda še nekoliko bolj slikovito primerjavo. »Če bom jaz moral začeti orati s konjem, pričakujem tudi od vseh odločevalcev, da bodo do mene prišli peš in ne z letalom ter brez mobitelov. Šele takrat bom verjel, da nekdo, ki v Bruslju odloča, tudi resno misli.«

Ponor CO2 je naravni ali umetni sistem, ki iz ozračja posrka več ogljikovega dioksida, kot ga odda.

Kupujemo najcenejše, tudi če ni dobro

Ob vseh težavah pa ostaja še vprašanje, kako potrošnike prepričati, naj kupujejo slovensko hrano. Sogovornik priznava, da je to težko vprašanje. Slovenci smo se po njegovem zelo navadili na udobje, ki ga ponuja sodobna trgovina – na enem mestu lahko kupimo praktično vse, pogosto že pripravljeno in predelano, z dolgo življenjsko dobo.

Kot primer navaja sosedo iz Ihana, ki ima eno kravo in proizvaja ekološko seneno mleko, vendar brez certifikatov. »Ravno pred kratkim sem jo vprašal, koliko ljudi stoji v vrsti za njeno mleko, ki je dejansko najbolj možno naravno, in je odgovorila, da ga ne bi nič prodala, če ga ne bi sama zjutraj s kolesom razvažala.«

Po njegovem se je celotna družba navadila na to, da je najlažje oditi v veliko, klimatizirano trgovino, nabrati vse na enem mestu in izbrati najcenejši izdelek. »Pri nas smo pač prišli tako daleč, da kupujemo tisto, kar je najcenejše, tudi, če ni dobro.«

Kmetje nismo največji sovražniki

Da bi bila domača hrana predraga, po njegovem ni mogoče vedno trditi. Sam lahko mleko, če kdo pride ponj na kmetijo, proda za 60 centov. Težava je, da kupcev ni. »Če kdo pride k meni po mleko, ga prodam po 60 centov. A ne pride. Ti, ki imajo mlekomate, ga imajo po 1,20 evra, ker morajo plačevati vzdrževanje, pa ga prav tako ne morejo prodati oziroma ga minimalno.«

Kot pomemben del rešitve vidi predvsem drugačen odnos družbe do kmetov in hrane. Po njegovem bi morali ljudje razumeti, da kmetje niso glavni sovražnik okolja, kot se pogosto prikazuje. Prepričan je, da imajo pri oblikovanju odnosa do kmetijstva pomembno vlogo tudi izobraževanje, mediji in način, kako se otrokom razlaga vpliv kmetijstva na okolje.

Po njegovem se določene predstave oblikujejo že zelo zgodaj. »Že v petem razredu otroke učijo, da smo kmetje najhujši onesnaževalci. Če ti mlade nekaj učiš, jim to ostane v zavesti. Ko se peljem po kraju s traktorjem in cisterno, si verjetno o meni ne mislijo nič dobrega.« In prav zato se mu zdi pomembno, da se o kmetijstvu govori drugače – ne šele takrat, ko zmanjka krme, narastejo cene hrane ali pride do suše, ampak tudi prej. Letošnja sezona je namreč pokazala, kako hitro lahko vremenske razmere zamajejo celoten sistem.