Sredi decembra smo analizirali predlog zakona poslanske skupine Levica in opozorili na finančno breme, ki bi ga prinesel lastnikom vrtov.

Spomnimo: predlog predvideva, da je za vsakih 15 centimetrov obsega odstranjenega drevesa treba posaditi novo drevo s premerom vsaj 10 centimetrov.

##ARTICLE-1868613##

Na podlagi tržnih cen sadik smo izračunali, da bi strošek materiala za nadomestno saditev ob poseku drevesa z obsegom nad 45 centimetrov znašal najmanj 600 evrov.

V primerih, kjer nadomestna saditev fizično ne bi bila mogoča, pa bi se po dunajskem modelu, na katerega se sklicujejo predlagatelji, finančna obveznost (t. i. izravnalna dajatev) lahko povzpela tudi prek 1000 evrov.

Vprašanje, ali je tako strog poseg v upravljanje z zasebnimi površinami smiseln in izvedljiv, so zdaj pod drobnogled vzeli še strokovnjaki.

Kdo je podal oceno?

Uradno mnenje je pripravil Oddelek za gozdarstvo in obnovljive gozdne vire Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, ki deluje kot osrednja nacionalna akademska in raziskovalna institucija na tem področju.

Dokument so podpisali strokovnjaki in profesorji: doc. dr. Mojca Nastran, izr. prof. dr. Milan Šinko, prof. dr. Andrej Bončina, prof. dr. Jurij Diaci, prof. dr. Dušan Roženbergar, prof. dr. Robert Brus in prodekan prof. dr. Klemen Jerina.

Ti uvodoma poudarjajo, da »pozdravljajo pobudo za pripravo zakona«, ki bi uredil to področje, v nadaljevanju opozarjajo, da ima trenutni osnutek »toliko bistvenih pomanjkljivosti, da bi v prenosu v prakso v sedanji obliki (lahko) imel škodljive učinke«.

S. R/MPA

Dodajajo, da je predlagana ureditev po njihovi presoji »izredno neracionalna in v praksi skoraj neizvedljiva«.

Ko stroga zaščita vodi v preventivno sečnjo

Jedro kritike se nanaša na psihološki in ekonomski odziv lastnikov na strogo regulativo.

Zakon ščiti drevesa z obsegom nad 40 centimetrov (premer cca. 12,7 cm), kar je približno toliko, kot je debelo povprečno človeško stegno.

##ARTICLE-1873748##

Strokovnjaki v mnenju svarijo, da vključevanje tako mladih dreves v strog režim varstva na zasebnih zemljiščih vodi do »neželenih učinkov«.

V mnenju izrecno navajajo tveganje za »posek dreves tik pred doseganjem zakonskega praga prsnega obsega«.

Marko Vavpotič/MPA

Racionalen lastnik, ki spremlja rast svojega drevesa, se bi tako znašel v precepu.

Predstavljajte si, da imate na vrtu smreko s premerom 11 centimetrov. Danes jo lahko odstranite ali upravljate po lastni presoji.

Čez dve leti, ko bo zrasla še za dva centimetra in presegla zakonski prag, bo drevo postalo "državno" breme, za katerega boste potrebovali dovoljenje in plačali drago nadomestno saditev.

Zakon tako nenamerno ustvarja spodbudo za preventivno sečnjo – lastniki bodo sekali drevesa, dokler so ta še "svobodna", kar je diametralno nasprotno od cilja zakona.

Stroka opozarja tudi na dolgoročne posledice: »Lastniki se bodo pri saditvi izogibali tistim vrstam dreves, ki dosežejo velike dimenzije,« in raje izbirali »drevesne in grmovne vrste z manjšo odraslo dimenzijo«.

Sašo Švigelj/MPA

To pomeni beg v grmovnice. Mesta bi namesto mogočnih dreves z visokim ekosistemskim potencialom (hlajenje, čiščenje zraka) dobila nizko okrasno rastje, ki zakonodajalca ne zanima, s tem pa bo dolgoročna kakovost bivanja v mestih padla.

Varovanje grmovja v gradbenih jamah

Druga ključna točka kritike je pomanjkanje razlikovanja med vrednostjo posameznih dreves.

Strokovnjaki v mnenju opozarjajo, da osnutek »ne razlikuje med posameznimi drevesi v urbanem prostoru« in »z drevnino poraščenimi površinami«.

Zakon bi po trenutnem zapisu ščitil tudi »porasle opuščene gradbene jame«, »degradirana zemljišča«, »nabrežja vodotokov« in »območja okoli vodohramov«.

Strokovnjaki so v mnenju zapisali: »Menimo, da te površine niso potrebne varstva z mehanizmi pričujočega zakona.«

Sašo Radej/MPA

Primer birokratskega absurda

Če zakon enači samoniklo vrbo v zapuščenem jarku s stoletno lipo v mestnem parku, to pomeni, da morajo občinske službe obema nameniti enako pozornost.

Vzpostavitev »zelenega katastra«, ki ga zahteva zakon, je po mnenju stroke »izjemno zahtevna strokovna naloga«.

Zgolj v MOL je na javnih površinah 40.000 dreves. Če bi morali popisati še vsak grm na degradiranih zemljiščih in zasebni parceli, bi sistem kolapsiral pod težo nepomembnih podatkov, zmanjkalo pa bi virov za nego tistih dreves, ki so za mesto dejansko vitalna.

Dolžnosti jasne, odgovornost pa ne

Posebej zaskrbljujoč je pravni vidik, ki se dotika lastninske pravice in odgovornosti.

Strokovnjaki opozarjajo, da »ni jasno urejena odgovornost za škodo, ki jo povzročijo drevesa v zelenem katastru«.

Profimedia

To opozorilo je ključno za vsakega lastnika nepremičnine. Stroka izpostavlja problematičnost situacije pri »zasebnih drevesih, katerih posek ni bil odobren s strani strokovne javne službe«.

Kaj se lahko zgodi

Lastnik oceni, da je drevo nevarno, in zaprosi za posek. Občina to zavrne zaradi "javnega interesa".

Če se nato ob neurju odlomi veja in povzroči škodo na sosedovem avtomobilu ali poškoduje mimoidočega, se postavi vprašanje krivde.

##ARTICLE-1871274##

Je kriv lastnik, ki mu je bilo ukrepanje preprečeno, ali občina, ki je drevo zaščitila?

Mnenje stroke jasno nakazuje, da zakon tega ne rešuje, kar lastnike izpostavlja velikemu pravnemu tveganju, medtem ko »celotni stroški varstva in nege dreves na zasebnih površinah bremenijo lastnike«.

Prehod od prepovedi k spodbudam

Kljub kritiki namen stroke ni rušenje prizadevanj za bolj zelena mesta, temveč preusmeritev pristopa.

Jure Kljajić/MPA

V mnenju so zapisali: »Zakon bi lahko po zgledu tujine vseboval tudi (ali zlasti) spodbujevalne ukrepe (spodbude, pomoč, priznanja) in ne le prepovedi, kazni, obveznosti.«

Namesto grožnje z globami predlagajo konkretne rešitve:

• »Prostovoljna vključitev zasebnih dreves v zeleni kataster«
• »Brezplačno arboristično svetovanje«
• »Zagotovitev nadomestnih sadik«

Zaključek stroke je, da se trajnostnega upravljanja z mestnim drevjem ne da izsiliti s prisilo.

##ARTICLE-1872964##

Če država želi ohraniti drevesa na zasebnih zemljiščih, mora lastnikom ponuditi roko v obliki strokovne in finančne pomoči, ne pa jih stisniti v kot z birokracijo in grožnjami.

Le tako bo zakon, kot zaključujejo v mnenju, postal »strokovno utemeljen, izvedljiv, sorazmeren ter dolgoročno učinkovit«.