Ormoška Zadruga Kooperativa Kristal je pred približno osmimi leti ponovno začela oživljati pridelavo sladkorne pese, ki je imela nekoč pri nas sloves kraljice poljščin. Z leti se je zanimanje pridelovalcev na Pomurskem in Podravskem tudi zaradi spodbudne odkupne cene postopoma povečevalo. S prvih nekaj skromnih hektarjev so jo leta 2020 gojili že na približno 200 hektarjih, kar je sicer bistveno manj kot pred zaprtjem ormoške tovarne sladkorja, toda največ po tem.

Interes je naraščal vse do lani, ko je industrijsko poljščino napadla resna grožnja – bolezen cikada. Gre za t. i. steklenega krilatega škržata, ki ima zapleten razvojni cikel. Ličinke namreč živijo pod zemljo in sesajo korenine, odrasle živali pa večinoma živijo nad tlemi – na travah, zeliščih, drevesih in v grmičevju. Predstavniki družine so veliki od 3 do 11 milimetrov. Krila so običajno prozorna.

Najslabša letina doslej

Stekleni krilati škržatek je pridelek dobesedno zdesetkal. Povzročil je najslabšo letino doslej in pridelavo sladkorne pese postavil na resno preizkušnjo. Večina pridelovalcev je obupala. Letos jo tako goji samo še peščica, natanko šest, in sicer na komaj 20 hektarjih, v glavnem v Pomurju.

»Bili smo zelo presenečeni nad katastrofalnimi rezultati vsebnosti sladkorja, ki je posledica te bolezni. Na zunaj lepa pesa – škodljivec namreč ni pustil vidnih poškodb – ni dosegla primerne kakovosti, mejne 13-odstotne sladkorne stopnje, in po standardih sladkorne industrije tako rekoč ni bila primerna za predelavo.

Več v Štajerskem tedniku