Nedvomno vam je kdaj, ko ste se peljali po glavni cesti med Radenci in Gornjo Radgono v Meleh pozornost pritegnila tabla, na kateri je oglas za korekcijo parkljev. Tudi nam jo je, poklicali smo Antona Kokola in z ženo Alenko sta nam predstavila nevsakdanjo dejavnost, s katero se ukvarjata že vrsto let. 

Anton je po izobrazbi veterinarski tehnik, ki je kmalu po prelomu tisočletja ostal brez zaposlitve. Iskal je novo delovno mesto, a neuspešno, nato pa sta s kolegom začela razmišljati, da bi poskusil s korekcijo parkljev. Zbral je pogum, pridobil znanje in registriral dejavnost. 

Jure Kljajić

»Nekoč so korekcijo parkljev izvajali kovači, ki so se prav za to lahko tudi izobraževali. Sprva so več poudarka dajali konjem, pozneje kravam. Tudi kakšna veterinarska postaja je imela stojnico za korekcije, intenzivno pa se je ta dejavnost pri nas začela izvajati pred kakšnimi tremi desetletji,« opiše sogovornik. Kajti zdravje parkljev je nadvse pomembno, nanje pa vpliva več dejavnikov, od genetike, nege do razmer v hlevu in prehrane. 

Kokol je na začetku investiral v posebno stojnico, s katero je prihajal do kmetij in tam opravljal korekcije. »Kmete sem si takrat moral iskati, danes je obratno, ampak do take situacije je treba priti,« realno pristavi. Ocenil je, da v Sloveniji nosilcev tovrstne dejavnosti ni veliko, prešteli bi jih lahko celo na prste ene roke. Kokolova tako delujeta v Pomurju pa vse do Črne na Koroškem, od Slovenske Bistrice do Celja, Brežic, stranke pa imata tudi na Blokah. 

Jure Kljajić

Preventivno delovanje

Na leto korekcije parkljev opravita pri okoli osem tisoč kravah, v vseh letih delovanja pa sta jih opravila od 155 do 160 tisoč. Opažata, da je danes manjših kmetov vse manj, njune stranke so predvsem večje kmetije. »Kmetje sami vidijo, da če je korekcija narejena kvalitetno in pravi čas, je to dobro za živali. Dobro počutje krav pa se izraža tudi v količini mleka.« Pristavi, da mora biti krava v čim boljši kondiciji, obrezovalec parkljev pa mora dobro sodelovati ne le s kmetom, temveč tudi z veterinarjem. 

Glavni namen korekcije parkljev je ohranitev naravne oblike parkljev in s tem uravnotežene obremenitve nog. Kokol je skozi leta delovanja spoznal, da je s selekcijo prišlo pri nekaterih kravah do velikih sprememb, zaradi česar se pojavljajo deformacije parkljev, prihaja do nepravilne hoje, dermatitisa ... In ravno zato morajo biti obrezovalci tudi svetovalci. »Parkelj je temelj,« poudari Alenka. 

Jure Kljajić

Pri obrezovanju parkljev je najbolj smiselna preventiva. Primerno jih je obrezati dvakrat, trikrat na leto, na kakšne štiri, pet mesecev. »Pri tistih, ki dajo veliko na vzrejo in prirejo, sva večkrat, pri drugih pa le takrat, ko opazijo, da je kaj narobe.« Anton Kokol pojasni, da je pri telicah najprimerneje prvo korekcijo narediti, ko so v drugi polovici brejosti. Opravljata jih tudi pri plemenskih bikih v osemenjevalnem centru v Murski Soboti, pri bikih in pitancih pa tega ne počneta. 

Treba je imeti veselje do dela

Pet začetnih let je Anton delal sam, šesto leto se mu je pridružila Alenka. Tudi ona je ostala brez zaposlitve, zato se je, kljub temu da jo je bilo strah in da nikoli prej ni delala z živalmi, odločila, da poskusi. 

»Na moji domačiji smo imeli le pet kokoši, še petelina sem se bala, ker nas je otroke večkrat podil okoli hiše. Sem pa delo poznala, saj sem že prej hodila pomagat možu ob popoldnevih. Prignala sem kravo, jo pripravila, z majhno brusilko kaj pobrusila, več pa ne,« opiše in prizna, da je moral imeti mož kar nekaj potrpljenja z njo. 

Jure Kljajić

Kot je pripovedovala naprej, Anton ljubi podvodni svet in ker je imel visoko dioptrijo, se ni mogel potapljati. Želel je najti rešitev in po posvetu s specialistom se je odločil, da bo šel na operacijo. »Pri tem smo vedeli, da bo moral mesec dni počivati. Zato sem se pred posegom toliko naučila, da sem lahko samostojno delala. Ni bilo enostavno, ampak zmogla sem,« pove sogovornica.

Kljub temu da so bili številni kmetje v dvomih, ko so videli, da je prišla ženska. »Nekateri so me dobro sprejeli, drugi pa so mi stali za ramo in sem lahko čutila njihov dih na vratu. Ampak sem jih prepričala, povrhu pa je tudi Anton bil vedno zraven, le delal ni,« je dejala.

Vse od takrat, ko sta oba začela opravljati korekcije, sta dober uigran tim. Sprednje parklje obdela Alenka, zadnje pa Anton. Če krava nima nobenih težav in je treba parklje le porezati, z eno kravo opravita v štirih, petih minutah. 

Jure Kljajić

Rdeča barva

Vsak dan se na na teren odpravita po skupnem zajtrku. Ko prideta na kmetijo, se najprej posvetujeta s kmetom. »Jaz grem nato v hlev, pogledam, kakšni so parklji, higiena, kako krave hodijo. Poskušam si zapomniti dve, tri ušesni številki krav, pri katerih morda zaznam težave, da tiste obdelamo čim prej,« pojasni Alenka.

Anton v tem času pripravi prekucno mizo oziroma stojnico. Ko kravo s prevezo čez oči priženejo iz hleva, jo usmerijo v stojnico, s katero jo potem obrnejo na bok. Noge zavarujejo z držali, nato pa Kokolova v delovni opravi in z vizirjem porežeta parklje. Če ima krava kakšne poškodbe, sledi še sanacija teh, če ne, po slabih petih minutah ponovita vajo. 

Jure Kljajić

Delo z živalmi je seveda pestro. Posebej Alenka se spomni divje dogodivščine z ene od goričkih kmetij. Ena od krav iz neznanega razloga nikakor ni prenesla rdeče barve. Sogovornica tega ni vedela, in ko je šla v hlev, je imela oblečeno rdečo jopico. Krava se je burno odzvala in tudi drugi poskus v hlevu ni obrodil sadov. Ponjo je nato šel Anton, uspešno so jo prignali ven, ko pa je Alenka pri stojnici spustila glas, je krava ponovno odreagirala. S prevezanimi očmi je pobegnila na bližnji travnik. 

»Tam so jo potem ulovili in jo privezali za jablano, mož pa mi je takrat nakazal, naj sem tiho. Kravo so privedli do stojnice, porezali smo ji parklje, jaz pa sem ostala tiho. Na tisto kmetijo nisem več šla, saj se ob takih reakcijah tudi druge živali vznemirijo,« je slikovito opisala. 

Jure Kljajić

Kokolova pravita, da jima je vodilo pri delu kakovost in zadovoljstvo strank. »Delava na zdravljenju parkljev, saj si živali ne morejo sezuti čevlja tako kot človek,« pomen njunega dela opiše Alenka. Ponosna sta tudi na pridobljene certifikate in znanje. Veliko sta ga pridobila v Avstriji, kjer je obrezovalec parkljev dejanski poklic.

Kot povesta, sta se pred slabima dvema desetletjema tudi včlanila v organizacijo v Avstriji, ki združuje izvajalce te dejavnosti. Pred pandemijo koronavirusa so se začeli tudi seminarji treh držav, Avstrije, Nemčije in Švice. Udeležujeta se jih, vabijo pa ju tudi v druge države. Sama menita, da je to dokaz dobrega dela, tako kot tudi to, da ju je v Leipzig povabil priznani veterinar Alexander Starke, kjer sta lahko pred dvema letoma delala z njim.