Na tnalu Splošnega sodišča EU so sporočila, ki si jih je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen na vrhuncu pandemije z direktorjem družbe Pfizer Albertom Bourlo izmenjevala o eni največjih kupčij glede nakupa cepiv proti covidu-19. S tem von der Leyen čaka ena večjih preizkušenj v novi sestavi Komisije, pri čemer je celotna zadeva dobila še dodaten zagon predvsem zaradi skrivalnic glede teh sporočil, saj so v uradu predsednice Komisije novinarjem vestno onemogočali dostop do korespondence.

Von der Leyen se že dlje časa otepa očitkov, da poskuša centralizirati moč v Bruslju, a sodba, v kolikor sodniki ne bodo odločili v njen prid, ne bo vrgla zgolj sence na njen že drugi mandat na čelu Komisije, temveč bi lahko vplivala tudi na prihodnje delovanje najvišjih uradnikov v EU, zlasti kar zadeva posle, ki se odvijajo za zaprtimi vrati. V samem osrčju zadeve je vprašanje, ali bi se morala telefonska sporočila šteti za uradne dokumente, v tem primeru bi jih morala Evropska komisija v skladu z načelom preglednosti javno objaviti. Številni aktivisti in tudi novinarji, ki so sprožili proces, namreč trdijo, da bi morali ta sporočila s šefom Pfizerja obravnavati kot vsako drugo uradno dokumentacijo, povezano z oblikovanjem politike. V Komisiji trdijo nasprotno.

Spomnimo, zadeva je bila v ločenem primeru pred meseci tudi v rokah belgijskega sodišča, ki pa je konec januarja ugotovilo, da pritožniki, na čelu z nekdanjim belgijskim lobistom Fredericom Baldanom, niso imeli prav, torej je odločilo v prid Komisije. Prvi je sicer sporno izmenjavo sporočil razkril časnik New York Times, ki je obenem na Splošno sodišče EU vložil ločeno tožbo proti Evropski komisiji, ker ni želela razkriti vsebine sporočil, potem ko so zanje zaprosili.

Pravna zagata

Kot poroča Politico, bo sama sodba za von der Leyen pravno zagatna, saj je več milijard evrov vredno pogodbo za nakup velike količine cepiv podpisala osebno, hkrati pa bdi nad institucijo, ki je odgovorna za izvajanje zakonodaje EU. V kolikor bi Splošno sodišče EU odločilo zoper njo, bi njeni kritiki v roke prejeli močno politično orožje, s katerim bi lahko nanjo pritiskali v nadaljevanju mandata.

»Ta odločitev bi lahko pomenila preobrat na področju transparentnosti v EU. Ko je govora o ključnih odločitvah, zlasti tistih, ki vplivajo na javno zdravje, bi se bilo treba skrivalnicam izogibati,« pa je pred dnevi dejala Shari Hinds iz nevladne organizacije Transparency International.

Obstajala so, a niso pomembna

Predstavniki Komisije so se sicer v celotnem postopku večkrat zapletali. Potem ko sprva sploh niso želeli jasno potrditi, da domnevno sporna sporočila obstajajo, so odvetniki Komisije na obravnavi lanskega novembra njihov obstoj vendarle dokončno priznali. Obenem so poudarili, da sporočila niso pomembna, a da bi jih hranili in tudi objavili, če bi bila povezana s pogajanji o pogodbi za nabavo cepiv.

Kakršna koli bo razsodba, sporočila bržkone nikoli ne bodo ugledala luči dneva, saj so skrivnostno izpuhtela. V Komisiji so že konec junija 2022 navedli, da sama von der Leyen sporočil z Bourlo ne poseduje več. Takrat so na zahtevo novinarjev za dostop do informacije javnega značaja pojasnili, da so zahtevana sporočila iskali v kabinetu predsednice, a da jih niso našli. Zatrdili so še, da tovrstnih telefonskih sporočil ne bi bilo treba uradno registrirati in hraniti, saj da se obravnavajo kot »kratkoročni dokumenti.«

V Komisiji so glede zadeve pred dnevi za Politico navedli, da »pravnih postopkov, ki so v teku, ne komentirajo.« V ponedeljek so nato v izjavi za javnost poudarili, da so se o vseh pogodbah za nakup cepiv pogajali s podporo držav članic EU in da države članice niso bile prisiljene v sodelovanje v poslu.