Tudi obiskovalci gora nekaj prispevajo k temu, da je vedno več rastlin, predvsem rož, ogroženih. Poglavje o varovanju rož v gorah pa se je začelo s planiko.

Trenutno je pri nas z Uredbo o zavarovanih prosto živečih rastlinskih vrstah zavarovanih 91 taksonov (rodov in družin) oziroma 240 vrst rastlin. »Od visokogorskih gorskih in sredogorskih rastlin, ki so najbolj znane največjemu krogu bralcev, so zavarovane planika, encijani ali svišči, murke, avrikelj ali lepi jeglič, kranjski jeglič, alpska možina, Sternbergov klinček in druge vrste gorskih nageljčkov, Zoisova zvončica, velikonočnica in druge vrste kosmatincev, lilije, ozkolistna narcisa, dišeči volčin, Blagajev volčin, lepi čeveljc, rumeni sleč, navadna jarica, šopasti repušnik,« pravijo na ministrstvu za naravne vire.

Ogrožene niso le rastline ampak njihov cel habitat

Zavarovane pa so tudi šmarnice, telohi in ciklame ter arnika, a za njih ne velja prepoved nabiranja, pač pa le prepoved nabiranja semen. Za arniko pa je poleg prepovedi nabiranja semen, določena tudi količinska omejitev nabiranja do velikosti šopka za osebne potrebe, za večje količine pa je potrebno dobiti dovoljenje ministrstva.

Zavarovanje rastlin pa pogoste ne more opraviti vsega dela, med najbolj ogroženimi rastlinske vrste, ki imajo le nekaj rastišč (od gorskih rastlin alpska možina, ki ima le nekaj rastišč v krnskem pogorju, na Črni prsti in Poreznu) in tiste, ki imajo življenjski prostor tam, kjer so pritiski zaradi človeških posegov in intenziviranja dejavnosti največji. "Pri tem ne izginjajo samo posamezne vrste, ampak celotni habitati," še pravijo na ministrstvu, Dušan Klenovšek iz planinske zveze pa dodaja, da svoje naredi intenzivno kmetijstvo. "Če je področje na primer preveč močvirnato, da bi po njem lahko vozili težki traktorji, jih izsušijo. S tem izgine ne le habitat ampak tudi cel vrsta rastlin, ki je od takega habitata odvisne."

V ne tako dolgem obdobju pa na srečo pri nas ni izumrlo veliko rastlin, glede na tako imenovani rdeči seznam izumiranja je izginilo 29 rastlinskih taksonov, vendar pa med njimi ni značilnih gorskih rastlin. Planike na primer so ponekod po hribih še vedno bogato prisotne.

Začelo se je s planiko

In ravno planika je bila tista, ki je pri nas začela celoten proces varovanja in zaščite rastlin. Kot pravijo na ministrstvu je bil iznos rastlin ob koncu 19. stoletja zelo velik. Veliko so jih trgali tujci, domačini pa še bolj, ko so jih potem v šopih prodajali na tržnicah. "Prav to je bil razlog, da so bile planike med našimi prvimi zavarovanimi rastlinskimi vrstami, že od leta 1892. Gorske straže planinskih društev so opozarjale na nesprejemljiva ravnanja, prizadevanja pa so imela določen učinek, saj je med planinci večinoma uveljavljen kodeks, da se gorskih rastlin ne trga."

Ker je Slovenija del EU, varujemo tudi to, kar pri nas ne bi bilo potrebno varovati. Teloh na primer, ki je pri nas skoraj samoumeven, ali pa ciklame. "Res pa je, da je težko regulirati in nadzorovati nabiranje, za kakšen šopek še gre, nikakor pa ne smemo teh rastlin izkopavati ali nabirati semen. Teloh pa je neke vrste zlato, ki pa ga ne znamo izkoristiti," pravi Klenovšek.

Teloh in zvončki so naravno zlato

In pove zanimivo zgodbo, kako dejansko Slovenci sedimo na zlatu, a tega ne razumemo.

Pred časom je na obisk prišla skupina turistov z Japonske, ki so ljubitelji teloha. Prišli so le zato, ker so izvedeli, da lahko pri nas vidijo pet vrst teloha. Ko so na koncu želeli kupiti nekaj semen teloha, pa tega niso mogli nikjer kupiti, ker tega nihče ni ponujal. "Imamo naravno zlato, a ga ne znamo izkoristiti. V Slovenijo prihajajo tudi razni 'lovci na rastline', kar ni vedno najbolj pozitivno, saj naše seme potem zelo drago prodajajo na primer v Angliji. Pred časom je bil na obisku v tej državi eden od naših strokovnjakov in je predaval o zvončkih in njihovi raznolikosti. Tam jih nimajo, jih imajo pa zelo radi. Eno čebulico lahko prodaš v Angliji za več kot 100 evrov, to bi lahko z urejenim delovanjem iztržili, pa ne znamo ali nočemo. Kmetijstvo ne vidi tega potenciala, kmetje ne vidijo, da bi lahko tržili že samo oglede pravih cvetočih rožnikov."

Tako pa se raje ukvarjamo z intenzivnim kmetijstvom in kosimo travnike skoraj do onemoglosti. Rože nimajo niti časa, da bi zacvetele in naredile semena in to siromaši našo biotsko raznolikost, ki je bila nekdaj še bolj pestra. "Žal je naše kmetijstvo tudi pod vplivom dobička, vsako leto hočejo več in več. Včasih se je kosilo enkrat ali dvakrat na leto, zdaj pa se kosi prepogosto. Imamo nekakovostno hrano, to pa je posledica posegov v naravo. Smo pa Slovenci znani po še eni obsesiji: če ima nekaj sosed, želimo to tudi mi in če želiš imeti nekaj na svojem vrtu, bo to dobesedno ukradel v naravi," meni Klenovšek.

Raje manj kilometrov in več opazovanja okolice

Zato strokovnjaki svetujejo in prosijo, da naj pohodniki gorske rastline občudujejo na kraju samem, naj jih ne trgajo in ne izkopavajo. Tudi hoja izven poti rastline poškoduje in uničuje. "Gorska narava je zaradi zahtevnih geoloških in klimatskih zahtev zelo ranljiva; problem hoje se močno pokaže na strmih množično obiskanih pobočjih, kjer se naredijo erozijska žarišča brez rastlinja," dodajajo na ministrstvu za naravne vire.

Na planinski zvezi danes izobražujejo gorske stražarje in Dušan Klenovšek se je te naloge lotil malce drugače. Nekoč so predavali o tisočih rožah, pa vse si seveda nihče ne more zapomniti. "Zdaj se raje osredotočimo na nekaj deset rož in te dobro spoznamo. Tako kandidati kot tisti, ki jih gorsko rastlinje zanima, te potem dobro spoznajo. In začnejo na naše gore in naravo gledati s srcem, ne le z očmi. Pri mnogih velja, koliko kilometrov so prehodili in koliko vrhov so osvojili. A tisti, ki znajo uživati, prehodijo manj, a opazujejo okolico in se z njo bolj poistovetijo ter od teh pohodov odnesejo veliko več. Radi rečemo, da smo nekoč v hribih videvali rože, danes pa srečujemo dobro znane prijatelje," slikovito spremembo načina obiska gora opisuje Klenovšek.

Miselnosti še nismo spremenili

Toda, ali smo Slovenci že spremenili miselnost, se zavedamo težav, ki jih lahko povzročamo s svojim obnašanjem? Kot pravi Klenovšek, smo na tem področju zelo dvolični. "Zavedamo se težav, delujemo v skladu z varovanjem narave, a le, dokler se kaj ne zgodi na našem vrtu ali travniku. Radi imamo metulje, a če kateri zaide na naš vrt, takoj skočimo in ga skušamo uničiti. Hoteli za divje čebele so tudi lep primer. Dokler jih potrebujemo, kakšna dva tedna, skrbimo za njih, ko pa so naredile svoje, bi se jih najraje znebili ali jim vse pokosimo, da nimajo od česa živeti. Smo proti uporabi kemikalij, a ko se kaj pojavi na našem vrtu, recimo nekaj gosenic, ni ovir za nobeno kemikalijo," je slovensko miselnost okrcal Klenovšek. To pa je težko spremeniti, zakoni tukaj ne pomagajo nič, več koristi bi bilo, če bi že otroke v šolah učili o naravi: "Otroke bi morali 'zastrupiti' z naravo. Šele ko človek ravna iz srca, lahko ravna pravilno. Ko postane roža s fotografije več kot le to, potem lahko začnemo po hribih hoditi z drugačnim pogledom na svet."

Kontrola je skoraj nemogoča

A tudi našim gozdovom se ne piše najbolje. Te ponekod ogroža onesnažen zrak, tega lahko vetrovi prenesejo na velike razdalje, najbolj pa jih ogrožajo podnebne spremembe. Posebej ogrožene so smreke in ponekod celotni smrekovi gozdovi. Problematična je sečnja v najbolj odmaknjenih in ohranjenih gozdovih tik pod gozdno mejo, posebej pa gradnja gozdnih prometnic in vlak. "Zelo velik problem za gozdove je vožnja z vozili v naravnem okolju, ki močno prizadene gozdna tla in rastiščne pogoje, obenem pa vznemirja gozdne živali," pa svarijo na ministrstvu za naravne vire.

Kontrola in nadzor nad obnašanjem ljudi v naravi pa je težka, če ne celo nemogoča naloga. Sicer nadzor nad ravnanji s prosto rastočimi rastlinami izvajajo inšpektorji, pristojni za varstvo narave.

Pri Planinski zvezi Slovenije pa deluje posebna komisija za varstvo gorske narave, znotraj planinskih organizacij pa še že vse od sredine prejšnjega stoletja delujejo tako imenovane gorske straže, kjer člani planinskih društev prav posebno pozornost namenjajo varstvu gorskih rastlin.

Hujši ko je prekršek, večja je kazen

Kazni na papirju so določene, največji zenski so predvideni za hujše prekrške. Z globo od 10.000 do 50.000 evrov se kaznuje za prekršek pravna oseba, če iztrebi rastlinsko ali živalsko vrsto ali če zmanjša število rastlin ali živali posameznih populacij, zoži njihove habitate ali poslabša življenjske razmere; z globo od 4000 do 20.000 evrov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, posameznik pa se za tak prekršek lahko kaznuje s kazijo od 200 do 1000 evrov. Manj problematični prekrški pa seveda prinesejo tudi nekaj nižje kazni, na primer 100 evrov globe grozi tistemu, ki se vozi s kolesom v naravnem okolju zunaj utrjenih poti ali po poteh, ki niso utrjene.

Rožniki so vedno bolj redki

A kot je že omenil Klenovšek, rastline, natančneje rože, v gorah niso tako zelo ogrožene kot so ogrožene rastline v dolinah, na travnikih in kmetijskih področjih zaradi preintenzivnega kmetijstva in prepogostega košenja. Zato pravi, da nimamo več rožnikov, na katerih bi nemoteno cvetele rože, ampak samo še travnike, ponekod pa še teh ne več.

Problem je tudi vnos tujerodnih rastlin v našo naravo. Tukaj na ministrstvu za naravne vire pravijo, da se tujerodne rastlinske vrste močno širijo v sredogorju in tudi v gorskem svetu do gozdne meje, nad gozdno mejo pa jih zaradi ekstremnih življenjskih pogojev ne zaznavajo.