Prostor 360

Nada je na težko preteklost nasula debelo plast zemlje in vanjo zasejala novo življenje. Slednje že vrsto let živi tako polno, kot je le mogoče. Česa vsega ne počne ta zanimiva kmetica! Seveda je kdaj tudi težko, a dokler v prsih gorita močna volja in optimizem, je vsak korak v klanec le nov izziv. Njena osebna zgodba razkriva tudi širšo resničnost podeželja: položaj kmečkih žensk, ki so desetletja delale brez varnosti in priznanja, kmete, ujete v birokracijo, ter svet, ki domačo hrano čedalje pogosteje zamenjuje za poceni uvoz. Prav zato je njen glas dragocen – ker govori iz zemlje in žuljavih rok.

##ARTICLE-1877472##

Upokojenka Nada Zorec je aktivna promotorka kmečkega življenja. Vsak dan zaviha rokave in poprime za vsa opravila na domači kmetiji v Zagorici pri Velikem Gabru, a najde čas tudi za povezovalno druženje s kmeticami. Sedeminšestdesetletnica je namreč dolgoletna predsednica Društva kmečkih žena Tavžentroža, sodeluje na številnih razstavah in tekmovanjih, poje v zboru ter pleše v folklorni skupini. Prmejduš, Nada, človek ob tem pomisli, da ima vaš dan 36 ur, vi pa več kot en par rok.

Kako vam to uspe? »No, uspe mi že, res pa je, da nimam nikoli časa za gledanje televizije. Razen če je kaj takega, kar me res zanima – takrat si zvečer oddajo zavrtim za nazaj. Da bi sredi popoldneva sedla in šla ‘v kino’, kot pravijo nekatere gospe, tega pri meni ni. Za tisto, kar si želiš, kar hočeš in kar moraš narediti, se vedno najdejo čas, energija in veselje,« pokima Nada, ki jo takšno življenje napolnjuje. Ob tem je najbolj hvaležna, da ji zdravje še vedno služi, čeprav ji včasih tudi ponagaja. »Ampak saj nimam časa razmišljati, kaj me boli. Raje si vsak dan rečem: hvala Bogu, da zmorem, in za zdaj moram kar potrkati, da se dobro držim.«

Ponosna, da sem kmetica

Na domači kmetiji ima polne roke dela. Poprime tako rekoč za vse, od dela na njivi do obrezovanja trte, spretna je tudi za volanom traktorja. »Imamo kokoši, vzredimo piščance. Skrbim torej za perutnino in pridelavo hrane tako za živali kot za nas. Smo šestčlanska družina in kar nekaj pojemo,« pove z nasmehom. »Živimo skoraj popolnoma samooskrbno, kupimo le tisto, česar ne moremo pridelati sami,« pove upokojenka, ki pa si vseeno zna vzeti trenutke zase. Ravno pred dnevi se je vrnila iz Bosne, kamor s prijateljicami že več let zapored hodijo v toplice.

»Druženje s prijateljicami mi veliko pomeni – to je res nekaj najboljšega,« pove zadovoljno in razloži, da sta pri tem z možem usklajena. »Enkrat gre eden, drugič drugi. On se običajno odpravi na pot s kmetijsko zadrugo ali z govedorejci.« Brž pohvali družino moževega sina, s katero živijo pod isto streho. Med odsotnostjo je namreč nič ne skrbi za posestvo, saj »ta mladi« poskrbijo za vse.

Na vprašanje, kako je biti danes kmečka ženska v primerjavi s časom njenega odraščanja na zasavski kmetiji v Rtičah, odgovori brez olepševanja. »Ko sem po osnovni šoli hodila v službo v Zagorje, je bil naziv kmetica nekaj zaničevalnega. Kot da si nekdo s hribov, ki ni nič vreden. Ob dneh, ko sem bila od pete do glave umazana, tudi sama nisem bila ponosna, da prihajam s kmetov, a danes vem, kaj to pomeni. V čast mi je in nikjer me ni sram povedati, kdo sem.«

##ARTICLE-1856363##

Težka mladost

Čeprav je bila vse življenje vpeta v kmečko delo, pa je hkrati ves čas hodila v službo – najprej v podjetju Lisca, nato pa je vse do upokojitve delala na pošti. Ob obujanju spominov omeni, da si je sicer želela drugačne poti. »Pri štirinajstih sem v Lisci šivala na traku. Razmere doma mi namreč niso dopuščale šolanja. Morda sem bila takrat premalo vztrajna, kot otrok pač ne veš, kakšno življenje te čaka, in se preprosto sprijazniš s tem, da greš v službo,« pojasni Nada, ki jo je v šolskih klopeh neizmerno privlačila matematika.

»Vseh osem let sem imela same petice in še danes prej izračunam kakšno stvar kot kdo na kalkulator,« se nasmehne. Potem zajadrava v čase, o katerih ne mara govoriti. Mladost ji ni prizanašala in morda so jo ravno težke preizkušnje obrusile v tako vztrajno žensko. »Moje življenje je bilo polno težkih padcev. A vsakič sem se morala pobrati. Nikoli nisem obupala. Vedno sem dvignila glavo in rekla: ‘Ljubi Bog, pomagaj mi, moram naprej.’ In sem šla. Vedno znova sem zmogla.«

Ljubezen na deželi

Na raznašanje pošte ima lepe spomine, čeprav prizna, da je bilo takrat za žensko to precej naporno. »Triindvajset let sem delala na terenu po zasavskih hribih. To delo sem imela zelo rada in tudi ljudje so me imeli radi. Zime so bile takrat povsem drugačne kot danes – sneg, led, verige na kolesih. To je bilo res težko delo,« pokima in omeni, da je kljub herniji in težavam s hrbtenico tudi ob skrajšanem delovnem času na terenu vztrajala še štiri leta.

»Ko pa res nisem več zmogla, so me premestili v Poštno-logistični center Ljubljana, tam sem delala še osem let.« Ob tem dela na kmetiji ni bilo nič manj, a Nada nad obilico obveznosti ni tarnala. »Ko si enkrat vpet v kolesje, je samoumevno, da te po službi čaka še delo doma. Sprejmeš in narediš, kar je treba, to je pač del življenja,« skomigne Nada, ki je ostala zasavska poštarica tudi po tem, ko se je odselila.

Zagorica pri Velikem Gabru v občini Trebnje je postala njen dom pred 30 leti, ko se je primožila tja na domačijo. Na njej je zaživela s Tonetom in njegovim sinom, s katerim ima zelo lep odnos. »Ima krasno ženo in lepo vzgojena otroka, zelo jih imam rada. Vnuk in vnukinja sta že od mladih nog marljiva, pri vseh opravilih pomagata,« je ponosna. Glede prenašanja delovnih navad na otroke je prepričana, da se vse začne zgodaj. »Že od malega jih je treba vključevati v opravila, od hranjenja kokoši do pobiranja krompirja. Seveda pa ne z vsiljevanjem, pomembno je, da to postane nekaj naravnega.«

Varno gnezdo ustvarjalnih žena

Nada je vse od leta 2013 predsednica Društva podeželskih žena Tavžentroža, ki povezuje okoli 350 članic. Ta njihova skupnost pa je mnogo več, kot je videti na prvi pogled. »Vesela sem, da takšno društvo sploh obstaja in vztraja že toliko let. Praznovale smo 50. obletnico, in to pove ogromno. Zelo smo povezane.« Razloži, da ima poleg promocije kmečkega življenja društvo pomembno vlogo zlasti pri medsebojni opori. »Čeprav bi človek mislil, da ni več tako, so še vedno ženske, ki so finančno povsem odvisne od moža. Spodbuda je zato še kako pomembna, da ne ostaneš brez lastne vrednosti in občutka varnosti. Moramo si biti v oporo, druga drugo malo poučiti, opolnomočiti in si vliti pogum.«

Seveda pa je najlepše, kadar staknejo glave ob ustvarjalnih dejavnostih. Kako zelo vešče so pri ročnih spretnostih in pripravi jedi, dokazujejo številna priznanja. Nada je ravno pred kratkim osvojila zlato – za štruklje! In kakšna je skrivnost takšnih »zlatih« štrukljev? »Ah, to ni nobena umetnost! Nekaj znanja je že potrebnega, največ pa prinese praksa,« se smeji. Najbolj ponosna pa je na izdelek, ki je nastal v največjem slovenskem kvačkarskem izzivu, ko so ženske kvačkale slovenske grbe. Sama se je lotila grba občine Mokronog-Trebelno. »Kvačkanje ni tako zelo zahtevno, bolj gre za natančnost in veliko vloženega dela. Zame je bil to zanimiv izziv.«

##ARTICLE-1869214##

Žalostna usoda kmetic

Ko pogovor nanese na položaj kmečkih žena v današnji družbi, Nadi izgine nasmeh z lic. Njihov status absolutno ni zaščiten, glasno poudari. »Če pomislim na čase, ko ženske sploh niso imele možnosti hoditi v službo – delale so na kmetijah, rojevale otroke, jih vzgajale in iz njih naredile pridne ljudi, potem pa so v starosti ostale brez denarja, brez pokojnine. To absolutno ni prav,« pove in nadaljuje, da je takšnih primerov še vedno veliko. »Če imajo možje vsaj kakšno kmečko pokojnino, nekaj sto evrov, še nekako preživijo. A so zelo revne. Res revne. Mnoge živijo pri mladih, veliko kmetij pa sameva – ni več mladih rok. Te ženske so vse življenje garale – na kmetijah visoko v hribih, na bregovih. Vzgojile so več otrok, mnogi so danes uspešni, mladi kmetje. Njim pa ni ostalo nič. Nobene varnosti, nobenega priznanja.«

K vragu z birokracijo

Veliko se govori o pomoči slovenskemu kmetu, a v praksi se zdi, da politika pogosto odpove. Po Nadinem mnenju kmete danes najbolj duši birokracija. »Povprečna starost kmetov je visoka, mnogi se sploh ne spoznajo na računalnike, a skoraj vse moraš danes urejati prek njih. Iskreno povedano, včasih se niti sama ne znajdem več v tej birokraciji. Ne razumem, zakaj mora iti vse po tej poti.« Digitalizacija po njenem mnenju pogosto povzroča dodatno stisko – ne le kmetom, temveč starejšim nasploh. »Poglejte samo, kako je danes priti do zdravnika – vse je po spletu, aplikacijah, sistemih. Starejši ljudje se v tem preprosto ne znajdejo. Kamorkoli pokličeš, se na drugi strani nihče več ne oglasi. In to je velika stiska.«

Cenite domače kmete!

Nada je resda optimistična ženska, a ko se ozreva po trdih razmerah, s katerimi se borijo slovenski kmetje, ne najde vzpodbudnih besed. Pove, da jo iskreno boli pogled na trgovinske police, polne poceni uvožene hrane. »Tega preprosto ne razumem. To so multinacionalke, ki kmeta ne spoštujejo. Najprej bi morali prodati domače – tisto, kar je pridelano pri nas in nam je dobesedno na dosegu roke. Šele potem naj pride vse drugo. Zdaj pa se kmeta dobesedno povozi,« je brez dlake na jeziku upokojenka, ki želi k večji odgovornosti povabiti vsaj potrošnike. »Večina posega po najcenejšem, ne po kakovosti. A od domačega kmeta res ne moremo pričakovati enakih cen kot v trgovinskih verigah, ki nimajo nobene zveze z realnostjo kmetijskega dela. Sama kupujem meso izključno pri okoliških kmetih. Vedno. In nikoli ne vprašam po ceni. Ne zato, ker bi imela veliko denarja, ampak zato, ker vem, koliko truda, stroškov in tveganja je v tem. Pride do bolezni, pogina, nesreč, izpadov. Žal tega v trgovini nihče ne vidi.«

Z Nado sva med klepetom o njenem življenju odstrli tako lepe kot trde plati kmečkega življenja, kjer se delo ne konča po osmih urah in kjer se trud ne meri le v denarju, temveč tudi v preživetju skupnosti. Morda bi bilo prav, da bi to znal prepoznati in ceniti tudi sodobni svet. Kajti verjetno si nihče od nas zares ne želi dneva, ko bodo še zadnje generacije trmastih slovenskih kmetov potisnile roke v žep.