Pri žarnicah svetloba nastaja z žarenjem žarilne nitke. Mednje štejemo vse klasične in halogenske žarnice. Pri sijalkah pa svetloba nastaja s sevanjem po principu razelektritve.

Žarnice

Klasične žarnice so eden izmed najpomembnejših človekovih izumov. Svetlobo proizvajajo tako, da tok teče po volframovi žarilni nitki in jo segreje do take temperature, da zažari. Prve so imele zelo majhen svetlobni izkoristek, vendar se je s stalnim razvijanjem ta podaljšal. Življenjska doba je dokaj kratka, okoli tisoč ur.

Halogenske žarnice so po delovanju podobne navadnim, le da so polnjene s halogenidi, ki preprečujejo izparevanje kovinske nitke in omogočajo obratovanje pri višji temperaturi. Zato imajo tudi večji svetlobni izkoristek in daljšo življenjsko dobo, med tri tisoč in pet tisoč urami. Modernejše so halogenske varčne žarnice, ki so polnjene s ksenonom; ta izkoristek poveča tudi do 30 odstotkov.

Sijalke

Fluorescentne in varčne sijalke se razlikujejo le po obliki. Oboje proizvajajo svetlobo po principu razelektritve. Razelektritev se dogaja v parah živega srebra, pri čemer nastaja ultravijolično sevanje, ki se s pomočjo fluorescentnega prahu, nanesenega na notranji strani steklene cevi, pretvarja v vidno svetlobo. Življenjska doba teh žarnic sega do 24 tisoč ur, vendar je odvisna od več dejavnikov, kot so temperatura okolice, vrsta predstikalne naprave in število vklopov.

Metalhalogenidne in natrijeve sijalke

Metalhalogenidne in natrijeve sijalke nudijo največji svetlobni izkoristek. Prav tako kot fluorescentne spadajo v skupino visokotlačnih sijalk na razelektrenje. Metalhalogenidne sijalke so polnjene s kovinskimi halogenidi, natrijeve pa z natrijevimi parami. Slabosti teh sijalk sta, da potrebujejo več kot minuto, da dosežejo polno osvetlitev, in da se jih ne da zatemnjevati.