Slovenska mesta se segrevajo hitreje od svetovnega povprečja. Za Ljubljano inštitut Crowther Lab do leta 2050 napoveduje dvig poletnih temperatur za kar osem stopinj Celzija, kar slovensko prestolnico uvršča med najbolj ogrožena mesta v analizi 520 svetovnih mest.

A vročina ni edina grožnja. V dobi ekstremnih vremenskih pojavov drevesa v urbanem okolju niso več zgolj estetski okras ali »mestno pohištvo«, temveč prva linija obrambe javnega zdravja in varnosti.

Delujejo kot vitalna zelena infrastruktura, ki ne le hladi pregreta mesta, temveč kot naravni zadrževalnik absorbira tisoče litrov meteorne vode in filtrira zrak.

Ta spoznanja želi v slovenski pravni red prenesti Predlog zakona o varstvu in zaščiti drevesnega fonda v urbanem okolju (ZVZDFUO), ki ga je v zakonodajni postopek vložila poslanska skupina Levica.

S tem pa neizogibno odpira vprašanje, kje se konča pravica do zasebne lastnine in začne pravica do zdravega življenjskega okolja.

Konec proste sečnje na domačem vrtu

Temeljni kamen novega zakona je določitev, katera drevesa so sploh predmet varstva.

Zakon v 2. členu določa, da so zaščitena vsa drevesa (tako listavci kot iglavci), ki imajo na višini 1,3 metra od tal (standardna prsna višina) obseg debla najmanj 40 cm. (Če obseg (C) znaša 40 cm, potem premer (d) znaša približno 12,7 cm (C / π ≈ 12,7 cm.))

Botanični vrt Univerze v Ljubljani

Ta pomeni, da zakon ne bi ščitil le mogočnih, stoletnih hrastov, temveč tudi relativno mlada drevesa.

Drevo s premerom 12 do 13 cm je v mnogih primerih staro le 10 do 15 let, kar je sicer odvisno od vrste in rastišča.

To drastično širi obseg zakona na skoraj vsa drevesa v mestnih vrtovih, atrijih in javnih površinah, ki niso bila posajena v zadnjih nekaj letih.

Za primerjavo: dunajski zakon uporablja enak kriterij (40 cm obsega), medtem ko nekateri nemški predpisi, na primer v Berlinu ali Münchnu, postavljajo mejo pri 80 cm obsega (približno 25 cm premera), kar iz uredbe izvzema mlajša drevesa.

V poslanski skupini Levica, kjer so zakon pripravili, za Svet24 pojasnjujejo, da so se za nizek prag odločili namerno, »z namenom zaščite čim večjega števila urbanih dreves«.

Svoj poseg v zasebno lastnino utemeljujejo neposredno z ustavo, ki določa, da mora biti uživanje lastnine takšno, da je zagotovljena njena ekološka funkcija.

Ker se velika večina dreves v mestih nahaja na zasebnih zemljiščih, zaščita po njihovem mnenju drugače sploh ni mogoča.

Pri tem je pomembna varovalka: zakon se ne dotika dreves, ki rastejo na zemljiščih, uradno opredeljenih kot gozd.

Gozdovi, ki pogosto segajo globoko v slovenska mesta (denimo ljubljanska Rožnik in Golovec ali mariborski Mestni park), ostajajo pod režimom Zakona o gozdovih in niso predmet te nove regulacije.

Profimedia

Sosedovo drevo in listje v bazenu

Nova pravila veljajo tudi za drevesa na privatnih zemljiščih. V primeru, kjer sosedova breza meče senco na sosednji vrt ali njeno listje pada v bazen, to ne bo več zadosten razlog za posek.

Zakonodaja in sodna praksa – po zgledu Nemčije in Avstrije – takšne nevšečnosti tretirata kot »običajno imisijo«.

Če drevo ni nevarno oziroma nestabilno, občina dovoljenja za odstranitev zgolj zaradi motenja posesti ne bo izdala, sosed pa bi bil v primeru samovoljnega poseka v prekršku.

Formula 1:15 ali zakaj se bo gradnja garaže podražila

Dovoljenje za posek bo mogoče dobiti le v redkih primerih, kot so bolezen drevesa ali ogrožanje varnosti, medtem ko bi zakon uvajal princip ohranjanja dreves kot prioriteto.

Če bo lastnik želel odstraniti drevo zaradi investicije, denimo širitve dovoza ali gradnje prizidka, ga čaka finančno in prostorsko zahtevna obveznost.

Breme dokazovanja bo namreč v celoti na strani lastnika. Ni dovolj, da drevo »moti« načrtovano gradnjo; investitor bo moral organu prepričljivo dokazati, da projekta ni mogoče prilagoditi tako, da bi drevo ohranili.

MOL

Ohranitev drevesa bi po novem zakonu imela prednost pred investicijskim interesom.

Če organ dovoli odstranitev, zakon predpisuje progresivno formulo za nadomestno saditev: za vsakih 15 centimetrov obsega odstranjenega drevesa bo treba posaditi eno novo drevo.

Ker predlog zakona zahteva, da imajo nova drevesa premer vsaj 10 centimetrov, kar so velike in dražje sadike, strošek materiala po trenutnih cenah znaša med 200 in 400 evri na sadiko.

To pomeni, da bo strošek enega posekanega drevesa, ki ima obseg večji od 45 centimetrov, najmanj 600 evrov.

Če na parceli ni prostora za vse predpisane sadike, bo občina odmerila denarno nadomestilo.

Za primerjavo: na Dunaju, po katerem se slovenski predlog zgleduje, ta ›izravnalna dajatev‹ znaša 1.090 evrov za vsako drevo, ki ga fizično ni mogoče posaditi.

Na pomisleke, da so takšni stroški za povprečno gospodinjstvo visoki, predlagatelji na naše vprašanje odgovarjajo, da širitve dovozov in postavitve lop »zadovoljujejo zgolj individualne potrebe investitorjev«, medtem ko drevesa predstavljajo infrastrukturo, enakovredno bolnišnicam ali šolam.

Nadomestne takse, še dodajo pri Levici, tako niso le kazen, temveč »kompenzacija škode širši skupnosti«, zbrana sredstva pa bodo namenjena »ozelenitvi javnih površin, ki jih zelo primanjkuje«.

Slovenija bi s standardom prehitela Berlin

S tem bi Slovenija postavila bistveno višje zahteve kot mnoga druga mesta, znana po zeleni politiki:

• Berlin ščiti drevesa šele, ko dosežejo obseg 80 centimetrov, kar pomeni, da je slovenski predlog dvakrat strožji.
• Toronto varuje drevesa s premerom 30 centimetrov (obseg 94 cm), kar lastnikom dopušča več manevrskega prostora.
• Seattle ima prag postavljen pri 15 centimetrih premera, kar je malo več, kot predlagajo v Levici (nekaj več kot 12,7 cm).

Profimedia

Podatki tako kažejo, da se predlagani zakon uvršča med najbolj stroge v svetovnem merilu.

Konec »obglavljanja«, dilema oreha in invazivne vrste

Novost je tudi neposreden poseg v način vzdrževanja. Predlog zakona v 5. členu izrecno prepoveduje »obglavljanje« dreves (t. i. tree topping), kjer izvajalci drevesu odžagajo celotno krošnjo.

Takšni nestrokovni posegi povzročijo gnitje debla in razvoj nevarnih vodnih poganjkov, zato predlog zakona zahteva uporabo evropskih arborističnih standardov.

To bo profesionaliziralo panogo, hkrati pa podražilo vzdrževanje za lastnike, saj dela ne bo več smel opravljati necertificiran lokalni mojster.

Profimedia

Posebno pozornost v razpravi vzbuja status sadnih dreves, specifično oreha, ki na zasebnih vrtovih pogosto dosega dimenzije, ki presegajo varstveni prag.

Iz poslanske skupine Levica so za Svet24 sporočili, da je zakonska izjema za sadna drevesa predvidena primarno za drevesnice in tržno pridelavo, kar nakazuje, da bodo orehi na zasebnih vrtovih podvrženi enakemu režimu varstva kot ostala drevesa.

Glede utemeljevanja posega v zasebno lastnino so predlagatelji zapisali: »Zakon ne predvideva pojasnjevanja javnega dobrega individualnim lastnikom dreves, tako kot zakon o prometu ne pojasnjuje, zakaj je ustavitev pri rdeči luči v javnem interesu.«

Izziv za občine: milijonski stroški in pomanjkanje kadrov

Čeprav predlagatelji trdijo, da zakon nima finančnih posledic za državni proračun, bo zaradi tega finančno (in kadrovsko) breme padlo na občine.

Andi Koglot

Te bodo morale vzpostaviti zeleni kataster – digitalno evidenco vseh dreves, brez katere inšpektorji ne morejo preverjati stanja na terenu.

Za mesta, kot sta Maribor ali Celje, to pomeni večletni projekt in strošek več sto tisoč evrov.

Prav tako bodo občine morale organizirati javno službo za nego dreves, kar bo zahtevalo nove zaposlitve in strokovni kader, ki pa ga na trgu trenutno primanjkuje.

Na naše vprašanje o izvedljivosti nadzora na zasebnih zemljiščih in opozorilih občin, da nimajo ustreznih kadrov za meritve dreves, so v Levici pojasnili, da zakon pristojnost nadzora podeljuje inšpekciji za varstvo okolja.

Glede kadrovskih omejitev so za Svet24 še dodali: »Kadrovska podhranjenost inšpekcijskih organov je v Sloveniji vsesplošni problem, ki bi ga morali reševati, ne pa iskati izgovorov.«

V naslednjih dneh pričakujemo odzive strokovnjakov z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Odgovore bomo objavili takoj, ko jih prejmemo.