V 18. stoletju je v mestih živelo le pet odstotkov človeštva. Leta 1960 pa je v mestih živelo že čez polovico človeštva. V Sloveniji naj bi v tem trenutku v mestih živela manj kot polovica prebivalcev. Na nek način imamo še srečo, a se tega ne zavedamo. Do leta 2050 pa naj bi po napovedih v mestih živelo celo med 70 do 80 odstotkov prebivalstva. V prizadevanjih za čim večji standard življenja v mestih po navadi pozabljamo na osnovno infrastrukturo, ki je razen elektrike, vodovoda, stavb, asfalta in vsega drugega tudi zelena infrastruktura, do katere pa se obnašamo, kot da je sama po sebi umevna.

„Drevesa jemljemo kot nekaj samoumevnega, hodimo mimo njih, čeprav so maloštevilna. Ne smemo se slepiti s podatkom, da je skoraj 60 odstotkov Slovenije pokrite z gozdovi. Gre za odnos, ki je predvsem gospodarski. Govorimo o tem, koliko je to lesne zaloge in ob tem pozabljamo na večpomensko in večfunkcijsko vlogo gozda. Zavedati se moramo, da če dreves ne bi bilo, tudi nas ne bi bilo. Na drevesa lahko gledamo z različnih zornih kotov. Ob že omenjeni gospodarski vlogi imajo estetsko vlogo, nekateri jih namreč predvsem dojemajo kot nek okras v pokrajini. Večinsko pa to pomeni, da gre za nekaj, kar nas ne pušča ravnodušnega. Drevesa v mestih so povečini posajena na poteh, tako da gre za posebno vrsto urbane estetike. Ko smo oporekali temu, da se je grajski grič očistil na tak način, kot se je, z golosekom, in podobno na tržnici, ko smo želeli dvigniti glas proti odstranitvi, so nam očitali t. i. romantično-nostalgični vidik. Ne gre za ponarejena ali napihnjena čustva,“ je izpostavila pripovedovalka Irena Bezjak Fijačko ter poudarila, da odnos človeka do dreves v bistvu niha med veliko hvaležnostjo in čaščenjem, do popolnega krutega izkoriščanja in popolnega uničenja.

Preberite več v Štajerskem Tedniku