Prostor 360

Že ko sem se vozila mimo zelenih gričev, dinozavrovih stopinj in Medvedovega brda, sem vedela, da me čaka prav posebna izkušnja. Na vrhu hriba se je odprl dih jemajoč razgled na idrijsko gričevje, takoj pod mano pa veliko hišo z značilno zeleno streho. Pred njo me je že čakala prisrčna gospa Sonja v simpatičnem vrtnarskem predpasniku, in ko sva si segli v roke, nisem mogla skriti navdušenja.

Bralka naslovna3-jul22.jpg — Sonja in Miro Mohorič

Med rajem in peklom

To je res pravi raj, a mi je Sonja takoj razložila, da se lahko ta idila hitro spremeni tudi v pekel. Da lahko vzdržuje svoj ljubljeni vrt, mora vanj zaradi strmega terena in lačnih srnic vložiti ogromno delo. Hitro se nama je pridružil še Miro in malce šaljivo pojasnil, da je prav to največja pomanjkljivost Sonjinega srčnega konjička. Ker ima svoje rastline tako rada, jo močno prizadene vsaka pomanjkljivost, in namesto da bi bila na vrtu pomirjena in zadovoljna, včasih nejevoljno opazuje svoje rezultate in jih poskuša popravljati.

Velika bela hiša z značilno zeleno streho. Ne morete je zgrešiti … Zasaditev, ki jo lahko vidimo na sliki je nastajala do osvoboditve Slovenije, od takrat dalje pa se je širila še v velik predvrt.

Desni del predvrta predstavlja čudovito zasajena brežina, poskrbljeno pa je tudi za nekaj zelenice. Tako, kot se spodobi, so zaplate medovitih travniških cvetlic ostale nepokošene.

Sprednjo brežino so utrdili z materiali, ki so ostali, ko so podrli Sonjino razpadajočo družinsko hišo. V predvrtu tudi še vedno stoji del kozolca, ki je simpatično zasajen z netreski.

A takoj, ko sva se z lastnico sprehodili po vrtu, sem začutila, da je nejevolja zagotovo le nepomemben zunanji izraz, saj Sonja v srcu za prav vsako rastlino nosi neizmerno mero občudovanja in ljubezni. K vsaki rožici se prepogne, jo nežno poboža in jo požira s svojimi očmi. Čeprav rastline pogosto presaja in jim dodeljuje nova mesta na vrtu, za vsako točno ve, od kod prihaja in kakšni so njeni potenciali. Zares občudovanja vredno, saj je na Vrtu v rebru res toliko različnih sort in vrst, kot jih najdemo v kakšnem pravem botaničnem vrtu. Sonja je namreč prava zbirateljica rastlin, in kamorkoli jo odnese pot, vedno domov prinese kakšen nov primerek. Veliko rastlin prinese tudi iz narave, in ker z njimi dela nadvse skrbno in jih tudi vedno razmnožuje, s tem naravnemu okolju prispeva in mu ničesar ne odvzema.

Sonjina domišljija nima meja in pravi, da od idej kar prekipeva. Tako ji ni bilo težko v zasaditev mojstrsko vkomponirati niti odslužene kantice za mleko. Detajl, ki spodbuja oči v pravo smer …

##IMAGE-4199656##

PREBERITE TUDI:

##ARTICLE-1828289##

##ARTICLE-1827964##

Zaljubljena v rastline že od mladosti dalje

Čarobne zelene prste ima že od najmlajših let. Zaupala mi je, da je bila njena mladost zelo težka, saj je že z osmimi leti morala oditi od doma, da si je zaslužila kruh kot dekla, skorajda sužnja, na kmetiji v okolici. Namesto da bi se brezskrbno igrala in hodila v šolo kot drugi njeni vrstniki, je opravljala težka dela za svoje gospodarje, ta agonija pa je trajala kar sedem let. Medtem ko mi je tako žalostno pripovedovala o svojih bolečih mladostniških trenutkih, pa se je njen pogled skoraj v trenutku razvedril, ko sem jo vprašala, kako se je rodila njena ljubezen do rastlin.

V zavetju hiše so svoje mesto dobili kaktusi. Ti brez težav preživijo zunaj tudi skozi zimo. Da greda ni povsem enolična, pa so dodani še premišljeni detajli.

Spomnila se je na dogodek v mladosti, ko ji je nekdo dobrodušno poklonil nekaj drobiža, in takoj je vedela, kako jih bo zapravila. Kupila si je sadiko astre, ker ni imela drugega mesta, pa jo je posadila za neko drevo, ob katerem so prej rastle koprive. Iz te ene sadike je kmalu zrastlo pravo čudo. Prav vsi so občudovali njeno čudovito astro in se čudili, kako mogočna, velika in lepa rastlina je postala. Nikjer drugje niso imeli lepšega primerka …

Na vsakem metru najdemo vsaj eno rastlino, ki preseneča s svojo posebnostjo. Vsake se Sonja tudi nežno dotakne in veselo pripoveduje o njenih detajlih. Škoda, da vsega na tem mestu ne moremo pokazati,

In podobno se pod Sonjinimi zelenimi prsti dogaja še danes … Kar posadi, to raste kot »noro«. Primejo se ji celo semena in potaknjenci, ki jih včasih ne uspe vzgojiti niti strokovnjakom v botaničnih vrtovih. To je še posebej presenetljivo, saj pogoji na Vrtu v rebru niso vedno najidealnejši. Teren je dokaj strm, povsod okoli hiše so le brežine, ki jih je bilo treba utrditi s kamni. Za to, da je vrt lahko zaživel, sta morala lastnika navoziti več kot 20 tovornjakov zemlje, to pa Sonja zdaj obogati s konjskim gnojem, le vsake toliko, po potrebi. Površina je enostavno prevelika, da bi lahko zemljo izdatno bogatila, zato pa rastline najbolj »gnojita« njena ljubezen in brezkompromisna skrb.

Sonja obožuje vrtnarske mojstrovine in tako za preizkušanje svojih zelenih prstov uporabi vsako uporabno površino. Tako je celo odslužena pasja hiška dobila prestižno zeleno streho.

Bogastvo rastlinskih vrst in sort

Ko sem gledala to rastlinsko bogastvo, sem se ves čas spraševala, kako je lastnikoma sploh uspelo pridobiti toliko različnih sort in vrst. A Sonjin odgovor je bil zelo preprost – od vsepovsod. Kamorkoli gre, od tam vedno prinese tudi kakšnega potaknjenca ali seme. Vse to že od takrat, ko sta z Mirom začela prenavljati staro domačo hišo, kar je bil v resnici njun veliki življenjski projekt. Staro »bajto« sta podrla in večino materiala porabila za utrditev brežine. Z lastnimi rokami sta zgradila veliko družinsko hišo, nato pa počasi okoli nje začela graditi tudi svoj sanjski vrt. Želela sta v celoti izkoristiti parcelo okoli svojega novega doma, zato sta breg počasi spreminjala v velik skalnjak z bogatim rastlinskim bogastvom.

Brežino Mohoričeva namenoma tudi širita z nalaganjem kompostnih odpadkov. Postopek sicer traja kar nekaj let, a na ta način sta pridobila že kar nekaj dodatnih metrov uporabne površine.

Večji del zasaditve okoli hiše sta dokončala do leta 1991, ko je Slovenija postala samostojna, pa sta se lotila še podaljška, ki danes tvori bujno cvetoč predvrt. Tako je Sonja ves čas imela pozitivno spodbudo, da je z radovednostjo raziskovala rastlinski svet in preizkušala, kaj vse se lahko »prime« v njenih še praznih kotičkih. Včasih je zasaditev širila vedno bolj v breg, danes pa pravi, da njene najpriljubljenejše rastline počasi seli nižje, saj plezanje postaja malce preveč naporno zanjo.

Za hišo je tudi manjši ribnik. A spet ne povsem navaden …

Ko smo se pogovarjali o njenih delovnih izkušnjah, smo se nasmejali ugotovitvi, da je bila nekoč obhodna kontrolorka v tovarni v Idriji, že kar nekaj časa pa je zdaj predvsem obhodna kontrolorka na svojem vrtu. Zaupala mi je, da je delo v tovarni rada opravljala, do njega pa se je kljub pomanjkanju izobrazbe prebila predvsem s svojo pridnostjo. Žal jo je bolezen prisilila, da se je morala upokojiti predčasno. Zaradi okuženega klopa je zbolela za kombinacijo borelije in klopnega meningitisa, ker okužbe zdravniki niso pravočasno diagnosticirali, pa se je njeno življenje popolnoma obrnilo na glavo. Poleg neznosnih bolečin se je srečevala z izgubo spomina, njena rehabilitacija je bila trnova in predvsem dolgotrajna.

Čudovita brežina na zadnji strani hiše. Prostor je namenjen uživanju in počitku. Iz »škarpe« so oblikovane simpatične klopce, na katerih lahko prav udobno sedimo in opazujemo rastlinski svet okoli seb

Praktično noben kamen ni gol … Sonja je tudi v najmanjše razpoke zasadila rastline, med skalovje najrazličnejše sorte netreskov. Ti ustvarjajo prav poseben ambient, v katerem se res lahko naužijemo na

Vrt ji je vrnil voljo do življenja

Zaradi vsega tega je izgubila voljo do življenja in šele ko se je nazaj prižgala njena ljubezen do rastlin, je začela živeti znova. Zgodnja upokojitev jo je precej potrla, na srečo pa je kmalu odkrila, da lahko svojo kreativnost izraža tudi na svojem vrtu, in takrat je začela delati čudeže. Ena od njenih izjemnih zamisli, ki ji jo je tudi uspelo uresničiti v praksi, je zelena stena, ki jo je zasadila kar dve ali tri desetletja, preden so podobne zelene stene postale znane in priljubljene pri nas. Na eni strani stene je iz številnih sukulent oblikovala motiv sonca, na drugi motiv lune. To je bil res svojevrsten kreativni zeleni dosežek, s katerim si je pridobila tudi mesto v knjigi Čudoviti vrtovi Slovenije. Žal so morali zaradi adaptacije dela hiše pred leti steno podreti, prepričana pa sem, da bo Sonja kmalu našla nadomestilo zanjo.

Seveda ni golo niti pročelje hiše. Na bogato cvetoči plezavi vrtnici se pase na tisoče čebel, a to lastnikov niti najmanj ne moti.

Pomemben del Sonjinega in Mirovega življenja je tudi druženje z drugimi vrtoljubci. Ker je Sonja vedno iskala priložnosti za novo znanje o rastlinah, je pogosto za nasvet vprašala strokovnjake. Marsikateri od njih je Vrt v rebru tudi obiskal in stkal tesne prijateljske vezi z lastnikoma. Ko smo si z mojima gostiteljema ogledovali album fotografij, v katerem sta skrbno zbrala številne utrinke o nastajanju njunega vrta, sta se ustavila pri fotografiji, na kateri sta pozirala dva za njiju izjemno pomembna človeka.

Pravijo, da hoste ne uspevajo dobro na soncu. A pri Sonji to ne drži … Tudi na soncu rastejo kot »nore«.

Milan Sterle in Juta Krulc sta bila prva strokovnjaka, ki sta jima dobrosrčno pomagala z nasveti in Mohoričeva o njima govorita s prav posebnim spoštovanjem. Žal je gospa Juta Krulc že pokojna, a ostaja trdno zapisana v Sonjinem in Mirovem srcu. Dosegla je več kot 100 let, a do zadnjega dne ni izgubila izjemno bistrega uma in ljubezni do rastlin. Po Vrtu v rebru se je sprehodila kar nekajkrat in z velikim občudovanjem je opazovala rastlinsko zbirko, ki jo je Sonji uspelo nabrati. Ob skoraj vsaki rastlinici se je ustavila, se sklonila k njej in povedala o njej kaj zanimivega. Kot bi danes na sprehodu po vrtu opazoval Sonjo …

Utrinek iz Sonjinega foto albuma, s katerega lahko zelo hitro razberemo, koliko dela je bilo potrebnega, da je vrt nastal v podobi, kot jo lahko občudujemo danes.

Seveda nisem mogla mimo vprašanja, ali bodo domači botanični vrt nekoč prevzeli mlajši rodovi. A takoj, ko sem odprla usta, mi je ob moji radovednosti postalo kar malce nerodno, saj sem iz oči gostiteljev prebrala, da je to precej boleča tema. Razložila sta mi, da imata sina in tudi dva vnuka, a sin se je pred leti odselil na Irsko, kjer zdaj živi s svojo družino. Razlog za selitev je bila seveda ljubezen. Svojo bodočo ženo je spoznal prav na maminem vrtu. Ko mi je njuno zgodbo Sonja opisala, se mi je zdelo, kot da berem pravi ljubezenski roman, v katerem srečen konec pišejo zvezde.

Od danes naprej nikoli več ne zavrzite odsluženih čevljev … Sonja vam pokaže, kako jih lahko čudovito reciklirate in z njimi dopolnite vrtne zasaditve.

V vasi so namreč pred leti Irci kupili kmečki dom, neko poletje pa je tja na počitnice prišla kolonija otrok s tremi spremljevalkami. Ko so se nekega dne sprehajali po vasi, jih je opazila Sonja in jih povabila, da si pridejo ogledat njen vrt. Ker ni znala angleško, je za pomoč prosila sina. V le nekaj minutah so se dobesedno prižgale iskrice med njim in eno od spremljevalk in mama je že takrat začutila, da je to prava ljubezen. Kmalu sta se zaljubljenca poročila in danes Sonja Irsko obišče vsaj enkrat letno. Tako je na vrtu tudi kar nekaj irskih potaknjencev in ob vsakem njeno srce prav posebej zapleše. Seveda je sodelovala tudi pri oblikovanju vrta ob sinovi novi hiši na Irskem. Čeprav jih ločijo oddaljeni kilometri, pa je očitno, da so močno povezani. Ker se tako močne ljubezenske zgodbe vedno zaključijo srečno, sem prepričana, da bo tudi Vrt v rebru nekoč dobil srčnega potomca, ki bo za rastlinsko bogastvo skrbel s prav takim zanosom, kot to počneta sedanja lastnika.

Povsod v vrtu najdemo stare odslužene kmečke pripomočke, ki jih je nekoč, desetletja nazaj uporabljala Sonjina družina.

V vrtu uživa tudi domači maček, ki svoja lastnika spremlja na vsakem koraku.

Sonjina zgodba je res nadvse posebna in z velikim spoštovanjem sem, ko sem se poslavljala od nje in Mira, pomislila, kako veliko jima je v težkem življenju uspelo doseči. Ob tem je imel njun vrt res pomemben vpliv in Sonja to tudi rada pove: »Vrt se spreminja in jaz se spreminjam … Brez tega ne bi bila to, kar sem.« Če boste tako kdaj v idrijskih koncih, tako nikar ne pozabite zaviti tudi mimo Vrta v rebru, kjer vas bo lastnica zagotovo z veseljem sprejela in vam razkazala svoje rastlinsko bogastvo. Dobrosrčno je vesela prav vsakega obiskovalca.