Čmrlji so dokaj velike in čokate žuželke, ki jih okoli svojih domov ne vidimo tako pogosto, če pa, se jih zaradi njihovega glasnega brenčanja navadno kar malce ustrašimo. Nikakor si ne želimo njihovega pika, a če jih ne bomo ogrožali, bodo čmrlji povsem miroljubno odleteli dalje po svoji poti. Namesto da bi se jih bali, je tako bolje, da uživamo v opazovanju njihove zanimive podobe, predvsem pa, da strah preusmerimo v spoštovanje.

Shutterstock

Čmrlji po biološki klasifikaciji spadajo v družino čebel Apidae, prepoznamo pa jih po njihovem čokatem telesu, ki je gosto poraščeno z dlačicami in se »sveti« v črno-rumeni kombinaciji. Značilno za čmrlje je tudi glasno brenčanje in verjetno je ravno ta glasnost kriva, da se jih kar nekoliko prestrašimo. A se strah res splača pregnati in namesto njega vklopiti radovednost. Opazovanje čmrljev, ki se pasejo na velikih cvetovih, je pravi užitek, še toliko bolj pa, če smo pozorni, kako s svojim rilčkom sežejo v cvet in iz njega posrebajo sladko medičino. V primerjavi s čebelami je njihov rilček precej daljši, kar pomeni, da lahko obiskujejo tudi cvetove, ki za čebele, zato ker je medičina pregloboko, ne pridejo v poštev. Prav zaradi te svoje prednosti so čmrlji pri opraševanju nepogrešljivi. Opraševati pa pomagajo tudi rastline, ki rastejo na višjih legah, v gorah, kamor čebele zaradi nižjih temperatur navadno ne zahajajo.

PREBERITE TUDI:

##ARTICLE-1820463##

##ARTICLE-1817146##

Izvor

Žuželke so zemljo naselile pred več kot 300 milijoni let in so ena najuspešnejših skupin živih bitij na svetu, saj na svetu živi več kot 30 milijonov vrst žuželk. Čebele so se pred 83 milijoni let razvile iz os, ki so namesto živalske hrane začele nabirati medičino in pelod. Danes poznamo več tisoč vrst čebel, prav vse pa so pomembne opraševalke cvetnic. Še posebno učinkovite so vrste, ki so oblikovale kompleksen socialni sistem, v katerem poleg matic in samčkov (trotov) za blaginjo družine skrbijo še delavke. Poleg medonosnih čebel (Apis mellifera) imajo tak sistem delovanja prav čmrlji, ki tvorijo poseben rod čebel Bombus. Čmrlji sicer izvirajo iz Azije, od tam pa so se razširili v Evropo, Ameriko in drugam po svetu. Obstaja več kot 250 vrst, pri nas pa poznamo 35 vrst. Razlikujejo se po barvnem vzorcu dlačic, velikosti in obliki telesa, celo po višini tona brenčanja.

Shutterstock

Pomen pri opraševanju

Tako kot vse čebele tudi čmrlji pri nabiranju medičine prenašajo cvetni prah s cveta na cvet in tako pomembno prispevajo k opraševanju najrazličnejših rastlin. Svoj dolgi rilček potisnejo v cvet, nato pa jeziček pomolijo v medičino v cvetu in jo shranijo v svoj medni želodček. Ko pridejo v gnezdo, medičino izbljuvajo v lončke. Poleg medičine na cvetnih prašnikih nabirajo tudi cvetni prah. Tega shranjujejo v posebne koške na zadnji strani zadnjih nog, ko pridejo v gnezdo, pa se temeljito »prečešejo« in cveti prah tako skoraj povsem odstranijo s svojega telesa. Ko letajo s cveta na cvet, nekaj cvetnega prahu tudi prenesejo iz prašnikov v pestiče in tako pomagajo pri oplodnji rastlin.

Shutterstock

Pomembnost čmrljev pri opraševanju človek sicer pozna že kar nekaj časa, šele v zadnjih desetletjih pa se je s to priložnostjo začel ukvarjati bolj namerno. Tako so na primer v Avstraliji in na Novi Zelandiji čmrlje začeli namerno naseljevati na območja s slabšo poseljenostjo, na Nizozemskem in v Belgiji pa so jih začeli celo komercialno vzgajati za potrebe opraševanja rastlin v rastlinjakih. Pri nas se njihovega pomena še vedno premalo zavedamo, predvsem pa nismo poučeni, da je njihovo preživetje morda celo bolj ogroženo od preživetja čebel.

Ker ima namreč človek od medonosnih čebel koristi, jih namenoma goji, postavlja čebelnjake in s čebelarskimi društvi širi zavedanje o njihovem pomenu. Čmrlji pa so zaradi podobne organiziranosti v okviru družin, kot jo imajo čebele, prav tako izpostavljeni človekovemu škodljivemu vplivu v naravi, a žal za njihove družine človek navadno namenoma ne skrbi. Tako so marsikje njihove vrste že iztrebljene in tudi v Sloveniji so ogroženi.

Čmrlji so pomembni opraševalci tudi v našem vrtu – še posebno pomembni so pri opraševanju paradižnika in številnih sadnih sort. Nepogrešljivi pa so tudi za kmetijstvo, saj so ključni opraševalci detelje in lucerne, ki se uporabljata za krmo živali. Čmrlji so pri opraševanju uspešni tudi zato, ker s stresanjem sprostijo cvetni prah s prašnikov, česar čebele ne zmorejo. Ker so porasli z gosto dlako, lahko letijo na pašo pri nižjih temperaturah kot čebele.

Kako jim lahko pomagamo?

Prvi ukrep pri pomoči čmrljem je seveda, da uporabljamo le ekološka sredstva in se izogibamo fitofarmacevtskim škropivom. Čim manj, oziroma le, ko je res nujno, uporabljamo tudi ekološka škropiva, ki delujejo na žuželke. Čeprav so namreč ta sredstva ekološka, pa vseeno lahko škodujejo tudi koristnim žuželkam, med njimi tudi čmrljem in čebelam. Kot vestni vrtičkarji tako raje redno preverjamo svoje rastline in morebitne začetne napade škodljivcev preprečimo že v najbolj začetni fazi.

Med največje morilce čmrljev pa se uvrščajo naše kosilnice. Na travnikih in v rovih malih glodavcev si čmrlji namreč gradijo gnezda in z mehanizirano košnjo jih uničimo. Največ škode seveda nastane tam, kjer se uporablja težka travniška mehanizacija, prav zato Evropska unija kmetom celo ponuja odškodnino, če vsaj del svojih travnikov kosijo le enkrat na leto, v avgustu ali septembru, ko je razvoj čmrljih družin že mimo. Podobno lahko tudi vrtičkarji delčku našega travnika košnjo prihranimo do konca avgusta. Odškodnina za to ne bo finančna, bo pa toliko več vredno občutenje v našem srcu.

Tam, kjer bomo vseeno kosili, bodimo takoj po košnji pozorni, ali morda opazimo kakšno gnezdo čmrljev. Na to nas opozorijo tudi čmrlji sami, saj okoli mesta gnezda množično letajo, a navadno zaradi pokošene trave gnezda ne najdejo takoj. Ko gnezdo najdemo, ga ogrebemo ali zaščitimo z mrežico. Tako ga bomo obvarovali pred živalskimi roparicami in ptiči, predvsem vranami in šojami.

Postavimo črmljak

V vrtu lahko postavimo tudi hiško za čmrlje, tako imenovani čmrljak. Ta je lahko povsem enostaven, izdelan iz glinenega cvetličnega lončka. Na košček zemlje naložimo majhen kupček iz sena, slame ali maha, nato pa čezenj poveznemo na glavo obrnjen lonček. Okoli drenažne luknje na vrhu postavimo kamenčke, na te pa položimo glinen pokrov ali opeko. Na ta način dosežemo, da bo zrak lahko prihajal v notranjost lončka, dež in druga vlaga pa ne bosta mogla kapljati skozi drenažno luknjo. Pomembno je tudi, da nekaj centimetrov od lončka v zemlji naredimo centimeter široko luknjo, nato pa skoznjo do sredine poveznjenega lončka izpeljemo rov. Skozi rov napeljemo plastično cevko, ki lahko malenkost kuka tudi iz zemlje. Nujno je seveda, da je cevka dovolj široka za čmrljevo čokato telo. To bo namreč vhod za matico, saj je ta vajena, da gnezdi v zemlji.

Shutterstock

Če ste še ustvarjalne narave, lahko izdelate tudi pravo čmrljo hiško oziroma panj, ki naj ima dovolj veliko luknjo, da bo matica brez težav vstopila vanjo, napolnite pa jo z zabojčki, ki so napolnjeni z mahom. Da bo hiška še privlačnejša za čmrlje, celo hiško ali vsaj krog okoli luknjice ob vhodu pobarvamo z modro barvo. Ta barvni odtenek namreč čmrlji najbolje vidijo. Čmrljak naj bo postavljen na tleh, najbolje nekje na travniku ali blizu njega.

Če bomo imeli srečo, se bodo čmrlji v čmrljak naselili sami, lahko pa tudi sami skušamo ujeti matico. Te izletavajo zgodaj pomladi, navadno že v marcu, ko iščejo prostor za gnezdo, pa lahko zaidejo tudi v naše domove. Kadar tako spomladi zračite hišo in morda skozi okno prileti debel čmrlj, ste lahko prepričani, da je to čmrlja matica, od katere je odvisen celotni zarod prihajajoče sezone. Edino matice namreč preživijo zimo. Zato je nikar ne poškodujte, pač pa jo ujemite in odnesite v čmrljak, če tega nimate, pa ji vsaj pomagajte, da se vrne v naravo in najde prostor za gnezdo. Če matice ne moremo uloviti sami, lahko za pomoč zaprosimo tudi lokalno čebelarsko društvo. Ko bomo kasneje ob naseljenem čmrljaku opazovali delovanje pridne čmrlje družine, bo ves naš trud najlepše poplačan.

Shutterstock