Tam ima domačijo njen oče, Nina pa v smehu doda, da ima toliko zemlje, da je bo dovolj za nekaj generacij. Vse ne morejo obdelovati, saj jim to ne dopušča čas, imajo pa Ivaničevi na domačiji ogromen vrt, na katerem že pridno rastejo kumare, paradižnik, solata, bučke, buče in preostala zelenjava, ki jo Nina z ljubeznijo nosi domov v Ljubljano. Zelenjava, ki jo vsi vzgajajo z ljubeznijo, tekne bolje kot katera koli druga. Nina pravi, da imajo zaloge vsi dovolj, ona pa med obdelovanjem vrtička uživa tudi zato, ker jo stik z zemljo pomirja. »Ko človek položi dlani na zemljo, je dovolj deset minut, da se pomiri, da jo začuti, da se v telesu nekaj zgodi,« pojasni Nina in ob tem pove, da je razkošje nikoli in nikdar ni mikalo, saj je najsrečnejša, kadar je v stiku z naravo in s samo seboj.