Na pot se je odpravil konec maja, v domačo občino Dornava in Mezgovce, kjer so mu sokrajani priredili prisrčen sprejem, se je vrnil sredi julija. S poti se je vrnil utrujen, a poln adrenalina in prežet z lepimi spomini. Pot ga je vodila skozi Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Turčijo, Gruzijo, Rusijo in Kazahstan, še enkrat v Rusijo in do Mongolije. Domov se je vračal čez Bajkal, Ukrajino in Madžarsko. Vsak dan si je poiskal prenočišče, šotora, ki ga je imel s seboj za skrajno silo, če ne bi dobil prenočišča, ni uporabil niti enkrat. Do Bolgarije je lahko uporabljal spletno rezervacijo za prenočišča preko Bookinga, v Gruziji, in sicer v Aziji, to več ni bilo mogoče. „Rezerviral sem hotel, navigacija me je pripeljala točno na naslov, kjer bi moral biti hotel, a ga ni bilo. In za to, da bi bil tam hotel, ni nihče niti vedel. Potem Bookinga več nisem uporabljal. Ker ne funkcionira,“ je po vrnitvi domov povedal Janžekovič in dodal, da je v Mongoliji prenočeval v jurtah, samo enkrat v hotelu. Jurte ali geri so okrogli šotori, bivališče nekaterih azijskih nomadskih plemen. So izolirani, tako da poleti v njih ni prevroče, pozimi pa ne premrzlo. Na sredini jurte imajo štedilnik in si z njim pozimi grejejo. Nomadi v Mongoliji se selijo dvakrat letno. Jurto pospravijo, naložijo na konje in gredo naprej. „Mongolija je prečudovita država. O njej si lahko vse prebereš v knjigah, revijah, na spletu, ogledaš slike … Ampak če je ne doživiš, ne moreš dojeti njene lepote. Ima puščavo, gorovje, stepo. Je 19. na svetu po velikosti, ima tri milijone prebivalcev, največ konjev na svetu, pa tudi največ ovc in koz. Mongolci so pravi nomadi. Pridejo na lokacijo, postavijo bivališča (jurte oz. gere) in so nekaj mesecev tam. Ko živina vse okrog popase, spakirajo in gredo naprej.“

Doživetja so tista, ki oblikujejo spomine

Preberite več v Štajerskem Tedniku